Zgodovina razvoja nizko legiranega jekla

Pojav nizkolegiranega jekla sega v leto 1870 v 19. stoletju. Jeklo z vsebnostjo ogljika 0.64-0.9 % in vsebnostjo kroma 0.54-0.68 %, natezno trdnostjo 685Mpa in mejo elastičnosti 410Mpa je bilo prvič uporabljen v inženirskih objektih, zgrajen je bil ločni most z razponom 158,5 m. Toda ta vrsta jekla ni idealna in zelo očitno je tudi, da zahteva toplotno obdelavo po valjanju, da je težko obdelati in ima slabo odpornost proti koroziji. V naslednjem stoletju so države po vsem svetu nadaljevale z raziskovanjem in lahko na splošno razdelijo nizkolegirano jeklo v tri različne razvojne stopnje z različnimi značilnostmi, pred 1920-imi, od 1920-ih do 1960-ih in po 1960-ih. Prvi dve stopnji lahko skupaj imenujemo razvojna stopnja tradicionalnega nizkolegiranega jekla, medtem ko lahko zadnjo stopnjo imenujemo razvojna stopnja sodobnega nizkolegiranega jekla.